Preskoči na glavno vsebino

Črna kot ebenovina (trilogija Sneguljčica): Lumikki in njena preteklost

Musta kuin eebenpuu je tretja knjga cikla Sneguljčica avtorice Salle Simukke, ki vsaj zaenkrat zaključuje zgodbe o najstniškem dekletu v borbi proti kriminalu in zlu. Prvič je knjiga izšla pred dvema letoma, na naše police pa je Črna kot ebenovina priletela pred nekaj tedni in prvi dve deli zapolnjuje na zelo zanimiv način. V nekaterih elementih se popolnoma odmika od zasnove, na katero smo pomislili na začetku, a prav zato je branje lahko še bolj zanimivo. V prejšnjih delih cikla, Rdeča kot kri in Bela kot sneg, sem na začetku poudarjal predvsem pisateljičin poizkus ustvariti podobo najstniške gverile, ki se bori proti kriminalu, najprej doma in v drugem delu v Pragi, v ospredju katere je Lumikki Andersson, Sneguljčica. Dekle, s katero je Salla Simukka zgradila zelo zanimivo literarno osebo, ki ni vsemogočen pravljični lik in ima svoje šibke točke, a vseeno jo odlikuje neverjetni pogum in občutek za to, kaj je prav in kaj ne. Prav zaradi nje je bilo najbolj zanimivo brati celotno trilogijo. In prav zaradi nje bo zadnja knjiga te trilogije še najbolj zanimiva. Druga zadeva, zaradi katere je ta trilogija dovolj zanimiva, da jo vzamemo v roke, je njena žanrska izvirnost. Večinski občutek, ki preveva branje teh treh knjig je, da beremo fuzijo med mladinsko problemsko literaturo, v kateri mladi mladim sporočajo, da niso edini s svojimi problemi, starim pa, da so njihovi problemi prav tako zelo pomembni; in povsem žanrsko kriminalno literaturo, ki poudarkov ne išče v refleksijah oseb in njihovih socialnih odnosov, temveč bolj v prikazu zločina in njegovega moralnega ter materialnega razreševanja. Fuzija dveh, na prvi pogled tako različnih žanrov, ki pa ima stično točko prav v Sneguljčici, ki je lik, ki naj bi združeval tako krhko podobo običajne najstnice kot tudi herojsko detektivko, ki tu in tam razreši še kak zločin ali pa ga prepreči. In zato sem že pri prvi knjigi zapisal, da me od vsega najbolj zanima prav to preskakovanje poudarkov, kot jih uporablja avtorica za opisovanje svoje glavne junakinje.


vir slike: emka.si


Črna kot ebenovina glede tega slednjega naredi korak naprej v zrelost. Če je na začetku glede na vse bilo videti, da bo Sneguljčica šla v smer pomlajšane Lisbeth Salander, skorajda stripovske superherojke, je med vrsticami in tudi v njih bilo vedno znova opaziti tudi, kot sem že omenil, njene šibkosti in vse tisto, kar izdaja, da v resnici gre za najstnico. Ko se je v naslednjem delu odpravila v Prago, je bilo skozi njene razmisleke in monologe o razmerju, ki sta ga imeli z Iskro, njeno iskanje same sebe še mnogo bolj v ospredju. Toliko bolj, ko se Sneguljčica znajde v situaciji, v kateri se začenja resno spraševati o preteklosti svojega očeta, družine in v njej tudi sebe. Kaj ali bolje kdo jo je to tega prignal, si preberite v drugem delu, Bela kot sneg. V tretjem, torej zadnjem delu, pa se smeri poravnajo in usmerijo v resnici le na Sneguljčico samo. In tu je tisto, kar bi poimenoval korak v zrelost. Če smo namreč bralci, ki ne iščemo zgolj akcije in suspenza, v prejšnjih zgodbah komaj čakali na to, kako bo Sneguljčica opravila v tisti najpomembnejši bitki, ki jo ves čas bije sama s seboj, svojo preteklostjo in tem, kar je sedaj, potem tu pridemo na svoj račun.

Na svetu sta osebi, ki se vsak dan spomnita nanj. Vklesan je v njune misli in še vedno ju žge kot žareče železo. Če bi se zaradi njunih misli ključ lahko začel svetiti, bi svetloba več kilometrov daleč izdajala njegovo skrivališče.

Sneguljčica je v domačem kraju. Hodi v šolo. Razmišlja o življenju s svojim fantom, bivšim dekletom, oba sta v tem delu neprestano prisotna. Razmišljanje in brskanje za lastno preteklostjo pa se začneta, ko Sneguljčica pričenja dobivati sporočila. Grozljiva in izsiljevalska. Takšna, ki terjajo, da se Sneguljčica poglobi v preteklost in poišče resnico glede tega, ali je bil nekoč v njenem življenju še nekdo zelo pomemben. Veliko naporov je potrebnih, da se del spominov, ki so bili stlačeni tam nekje globoko v podzavest, vrnejo nazaj. In vso to agonijo spremljamo z junakinjo tudi mi, zanjo stiskamo pesti in upamo, da ji do resnice končno le uspe priti. Po drugi strani prejeta sporočila od nje terjajo, da stopi v akcijo in izve, kdo je v ozadju, kdo ji pošilja ta sporočila. Sama. Junakinjo spremljamo v boju, ki je hkrati povsem fizično igranje lova mačke z mišjo, v katerem se Sneguljčica trudi priti v prednost pred svojim zasledovalcem, obenem pa gre za boj s svojo zgodovino, v kateri pa, vedno bolj proti zaključku zgodbe gremo, postaja vedno bolj temno. Njena zgodovina ima očitno nekaj temnih lis, ki ne le, da se spretno izmikajo razjasnitvi, temveč gre za eno tistih zgodb, ki so kremplje stegnile prav po vseh vpletenih. Tudi in še posebno Sneguljčice. Knjiga se torej bere zelo hitro. Ne gre za zahtevno branje, kar bi glede na motive in ideje prav lahko bilo. In avtorica se tudi ogne poglobljenim vstopanjem v katerega od dogodkov ali misli. Večkrat sem ji prav to zameril. Hiti od enega do drugega poglavja, hiti h koncu. In bralec hiti z njo. Kljub vsemu gre vendarle za zelo spodobno idejo in na koncu se stvari nekako poravnajo. Skrivnosti se razkrijejo. Vzemite v roke. Zaključna knjiga trilogije, Črna kot ebenovina, je mnogo bolj psihološki krimič kot problemska mladinska literatura.

Hotel sem ti ga podariti, da bi se spomnila. Lahko bi ti naravnost povedal vse, kar vem, toda to bi bilo dolgočasno. Raje bi videl, da skrivnost odkriješ sama. Tako bodo imela odkritja večjo vrednost. Takrat se bodo vrnili spomini, ki bodo resnični.

In v resnici velja tudi to, da Salla Simukka ni napisala trilogije, ki bi jo neločljivo in serijsko povezovala vsebina. Niti dogodki niti večina oseb niti prostor, kjer se odvijajo zgodbe v knjigah, ni enak. Stična točka vseh knjig je le Sneguljčica, glavna junakinja. Kar je po svoje slabo, saj so posamezne zgodbe zelo hitre: vsebujejo dobre ideje in izvrstne nastavke, ki bralca posrkajo v dogajanje in bi si želel, da bi bilo tega več. Nemara bi si zaslužile večje kompleksnosti. In nekateri motivi, ki so tudi glavno junakinjo precej zaposlovali (fizično in psihično nadlegovanje vrstnic, odnos z Iskro) bi lahko tako imeli daljši iztek. A verjamem, da avtorica tega ni želela, ker bi s tem šla iz začrtanega spoja žanrov, kakršnega si je zadala. Odlična plat takšne trilogije pa je ta, da so dela praktično neodvisna drug od drugega. In branje vseh treh spremlja podoben občutek, ta pa ostaja na dobri strani.

Naredi samo to, kar je potrebno. Pozabi na vse drugo.

Salla Simukka je torej napisala zbirko dobrega branja, ki bo ciljala na mlade in jih z neodložljivostjo in hitrostjo branja kriminalke zvabila tudi v razmislek o vsakdanjem (ne)problematičnem življenju svojih vrstnikov. Sporočilo, ki ga podaja skozi vse tri knjige, pa gre v smer potrebe po pogumnem soočenju z vsem, kar ti neprijetnega lahko pride naproti.


✭✭✭✩✩



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Dobre knjige
Goodreads
Dawn of books
A Bibliophile's Reverie

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez