Preskoči na glavno vsebino

Pokopljite me za šprajc: babica

Zdi se mi, da je najtežje pisati o odnosih. Še posebno v družini. Nekaj zahtevnega je na tem. Težko je pisati o nečem, katerega del si sam, obenem pa presegati minimalno točko kredibilnosti, da ti svet verjame. Da bralci začutijo, da daješ vtis, da govoriš resnico in ne manipuliraš. Iskrenost vendarle nekaj pomeni. Omogoči majhno luknjo ter skoznjo vdre empatija slehernega izmed tistih, ki si jih navdušil. Brez iskrenosti mogoče ni ničesar. Ali pa vse, če si dober lažnivec. A takih je malo in še pri teh gre resničnost v pripovedi krepko onkraj resnice in laži. In tam se začne dobra bralna izkušnja. Veliko dobrih knjig, mogoče celo vse, v končni fazi opisujejo odnose med ljudmi. Veliko dobrih zgodb je doma v družini, doma so doma. Če malo pomislim, družina je neusahljiv vir navdiha. Spomnim se le nekaj zadnjih: Kristalni kardinal, Zadnji pobeg, Križišče štirih poti, Pojdi, postavi stražarja, Figa, Moj boj … vse te imajo glavne ali katero od stranskih pripovedi zasidrane v družini. In vsaka od teh na povsem svoj način, tudi bolj ali manj dobro učinkujejo. A še vedno se mi zdi, da je o odnosih najtežje pisati. Staviti na realnost enega pogleda, je v knjigah o zapletenih družinskih odnosih zelo tvegano početje. Tu stvari niso črnobele. Pa dostikrat tudi v barvah ne. A pritegnejo pozornost, brez dvoma jo pritegnejo.

vir slike: emka.si

Tako intrigantno je bilo tudi branje Pokopljite me za šprajc, ruskega pisatelja Pavla Sanajeva. Piše o odnosih, piše o družini, deluje iskreno, omogoča empatijo in s svojim pisanjem omogoča uvid v širše polje družinskih odnosov in ljubezni mimo neke partikularne sodbe o zgolj situacijah v knjigi. Ob tem, da v knjigi ti odnosi nikakor niso črnobeli, povsem jasno pa je, da prostorje, ki si ga ob branju romana zarišemo v glavi, nima nikakršnih barv. Pritegne pozornost s svojo neposrednostjo, tudi jedrnatostjo. Snop odrskih luči vrže predvsem na lik babice, nedvomno ene bolj neverjetnih literarnih oseb, o katerih boste brali.

Prosil bom mamo, naj me pokopljedoma za šprajc, sem si nekoč izmislil. Tam ne bo črvov, ne bo teme. Mama bo hodila mimo, jaz pa jo bom gledal iz špranje, in ne bo mi tako grozno, kot če bi me pokopali na pokopališču.

Pokopljite me za šprajc je zelo kratek avtobiografski roman, ki pripoveduje o življenju osemletnika skozi njegove oči. Te oči se trudijo videti predvsem tisto, kar običajno želijo videti takšne oči. Beremo torej o otroku, ki je na pragu pubertete in ki išče nekakšno ravnovesje med igro, enakopravnem druženju z vrstniki, kljubovanju avtoriteti in iskanju varnosti v tem, kar pozna kot družina. A v njegovem svetu je družina pravzaprav sestavljena bolj ali manj le iz babice in dedka, ki sta prevzela vlogo staršev ob odsotnosti njegove mame, njune hčerke. Še bolj natančno, njegovo življenje sestavlja pravzaprav le babica. In težko je opisati ta lik. Bizarno bitje, ki štedi s prijaznostmi do bližnjih ter jo nadomešča z obilico domiselnih in groteskno poetičnih jezikovnih domislic s katerimi obklada praktično vse, ki jih ima v širši in bližnji okolici. Njeno agendo je spočetka tudi zelo težko dojeti, ker si jo bralec predstavlja le kot psihično povsem iztirjeno žensko, ki jo je zapustila vsaka volja po naklonjenosti ljudi in žali čisto vse vprek, ob čemer so te žalitve pravzaprav tako vrhunske, da se jim od srca lahko tudi nasmejemo. Ta babica je prevzela skrb za otroka, ki več kot očitno ni pri najboljšem zdravju, a hitro dobimo občutek, da bi bil lahko tudi nekoliko manj bolan, če babica v njem ne bi videla čisto vseh bolezni, ki obstajajo. Najbolj bolna od vsega, kar vidi, je seveda v resnici le njena skrb za Sašo, ki mora pod majico nositi prtiček, ki bo pokazal, ali je upošteval prepovedi in se ni spotil. Babica je izjemno neprijeten lik, ki je svojega vnuka dojela kot projekt. In zato je v resnici zanimivo brati zgodbo, ki jo pripoveduje prav ta fant. In tu notri pride tisto spekulativno pisanje o odnosih, o katerem sem pisal na začetku. Ta fant razmišlja o svoji mami, razmišlja o dedku in razmišlja tudi o sebi, svojem vsakdanu in o tem, kako bi najbolje prejadral skozi tisto, kar meni, da je otroštvo. A od tega ga loči marsikaj. Najprej je tu že omenjena psihopatologija njegove babice, nato sumljiva nedoločenost in apatičnost njegovega dedka, še posebno pa odnos njegove mame. Zato se branje prve polovice knjige predvsem spopada s fascinacijo nad likom babice in načini, kako je mladi Saša to kompenziral, mimo tega pa se z vedno bolj naraščajočo bizarnostjo tudi mi vse večkrat vprašamo, čemu.

Babica in dedek nikoli nista kršila vzpostavljenega ravnotežja stvari, in če je bilo kaj pospravljeno v predal ali je ostalo neodpakirano, smo se čez nekaj dni na to navadili in ni bilo dvoma, da tega nikoli nihče ne bo uporabljal.

V drugi polovici knjige liki počasi začenjajo dobivati ozadje. Ko se v takšni knjigi to začne dogajati, seveda najprej pomislim na to, da so vse te predzgodbe v funkciji opravičevanja, odpuščanja. Nečesa, kar moramo vzeti v ozir tako mi, ki smo pravkar priča sistematični fizični in duševni zlorabi, za katero se le še čudimo, kako je mogoče, da fant še ni popolnoma zlomljen. In vedeti, da je so to tudi informacije, ki jih je kasneje izvedel naš avtor, takratni osemletni deček. Kar je zopet nekako v funkciji opravičevanja, ublažitve šoka podobe stare hudičevke. A če ta besedilni angažma deluje na liku dedka, ki v tem drugem delu res dobi povsem nove dimenzije in bi si s svojo moralno držo zaslužil nekaj več obravnave, tega zagotovo ne morem trditi za babico. Ne glede na vse, kar ona pove o svoji preteklosti, o poti, ki jo je prehodila in bolečini, ki jo je preživela doslej, nič ne more omiliti podobe, ki jo odsihmal zarisuje s svojim vedenjem. Pa priznam, v tej točki objektivnost odpove in presojanje stopi v luč posameznikove tolerance in okusa. Četudi se o toleranci in okusih, tako verjamem, da razpravljati, je lik babice v Pokopljite me za šprajc tako absolutno dograjen, da me bo v moralno relativnost njenih odločitev težko prestaviti.

vir: Rusko-slovenski slovar, dr. Janko Pretnar, Ljubljana: DZS, 1973

Zgradba romana, ki deluje na princip najprej ustreli, pojasnjuj kasneje, je zato pomembna. Ker je bralec tisti, ki je prisiljen v presojanje. Pravo vprašanje na koncu knjige je presojevalno vprašanje, ki cilja na odpuščanje, legitimizacijo dejanj zgolj enega lika, torej babice. Ker dedkova uspe z informacijami, materina pa z dejanjem. V primeru babice bomo to morali storiti sami. Nemara je ta otroška ambivalenca izražena prav z naslovom, ki je pravzaprav želja Saše, ki jo izreče babici in na koncu ponovi tudi materi: Pokopljite me za šprajc - mogoče ne gre le za strah pred pokopališčem, temveč tudi za vzdrževanje ravnotežja stvari v stanovanju, ki ga je bil deček navajen (beri na strani 174). Čeprav se mora kot lik zaradi tega degradirati na stvar. Za to pa je učinkovito poskrbela že babica.

Pokopljite me za šprajc je miniaturna vaja v morali, kjer nas avtor povleče v sivo nevsakdanjost svoje otroške realnosti in pogleda na neobičajno nasilno situacijo, v katero je pahnjen. Osemletni otrok je lahko zelo nezanesljiv pripovedovalec in njegova stališča nam vse do konca ne bodo v pomoč. A trik te knjige je ravno v tem, da sploh ne gre za knjigo o osemletnem otroku, temveč o njegovi babici. In dedku. In materi. Ko v branju premagamo to strukturno oviro, potem postane vse skupaj zanimivo, hitro prebavljivo, fascinantno, resnično grozljivo, tudi zabavno in smešno. Situacijska drama življenja torej, ki – četudi (pre)kratka – osvetljuje razmislek onkraj branja na prvo žogo.


✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Dobre knjige
Ars
Literarna lekarna
Booktrack
Po knjigi so posneli tudi film
Goodreads

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez