Preskoči na glavno vsebino

Telo, v katerem sem se rodila: tako tehtam resničnost svoje zgodbe, doktorica Sazlavski

vir slike: emka.si
Nekaj pogumnega je v trenutku, ko se odločiš, da boš povedal. Nekomu. Lahko je to prijatelj, oče, mama ali pa psihiater. V takšnem trenutku se skrivajo iskrenost, motiv, moč pripovedovanja in teža spomina. Predvsem pa teža monologa. Osvobajajoča za tistega, ki govori. Zanj ali zanjo ima poseben status. Kje pa smo tu mi? Kje je poslušalstvo? Je sploh zaželjeno ali smo tu le z ušesi prislonjeni na tenke stene terapevtske sobe in prisluškujemo nečemu, kar ni namenjeno nam? In kaj slišimo? Zgodbe. Zgodbo. O odraščanju, starših, prijateljih, o telesu posameznice in duhu časa. O Mehiki in Franciji. O zločincih in zaporu. Slišimo zelo zrelo pripoved o tem, kako in koliko časa potrebuje, da se nekdo pomiri v to, kar je in najde svobodo v verigi tega, kar se je in kar se še bo zgodilo. A Telo, v katerem sem se rodila, ne daje občutka, da bi bi prisluškovali nečemu, kar ni namenjeno nam. Kljub temu, da gre za obisk pri terapevtki. In kljub temu, da je v resnici en sam monolog.

Osemindevetdeseta edicija izjemne zbirke Moderni klasiki nam je postregla s prevodom mehiške pisateljice Guadalupe Nettel El
cuerpo en que nací, Telo v katerem sem se rodila. Pravzaprav je res zanimiva knjiga. Ekstremno kratka, čeprav opisuje kar nekaj odraščanja prvoosebne pripovedovalke. Ta se spominja svojih let v Ciudad de Mexico in Aix-en-Provence. A tisto, kar jo najbolj zaznamuje na začetku, niti ni Mehika, ampak telo. Bolj natančno bela pega na roženici desnega očesa. Z njo se začnejo njeni spomini. In na starše, ki so se trudili, da bi našli način, kako jo odpraviti, da bi njuna hči ne potrebovala preveze čez to nesrečno desno oko. A ne gre tako enostavno. V tej telesni nekonsistenci se skriva mikrokozmos tega terapevtskega srečanja. In tako kot bo razrešitev tega obiska potrebovala en sam dolg monolog, bo tudi epilog materinega znamenja na pripovedovalkinem desnem očesu potreboval pot cele knjige, da bo spomin našel srečno pot domov.

Težava ni bil prostor, temveč drugi otroci. Oni in jaz smo vedeli, da so med nami določene razlike, in smo drug drugega zavračali.

Pot tega spomina se ustavi pri močnih in pomembnih figurah staršev. Tako mama kot oče, kasneje tudi babica, so v pripovedi pustili močan pečat. Majhno dekle nikdar ne bo pozabilo, kaj je oče rad prepeval in kako je sta ju (z bratom) povsem odkrito izobraževala v duhu hipijevske svobode in prav takšnega odnosa do spolne vzgoje. Tako je tudi njuna ločitev pustila velike sledi. Do očeta, čeprav je odšel in se zapletel v posle, zaradi katerih ga je iskala policija, ni nikdar čutila ničesar odklonilnega. Toliko bolj, ko sta se z bratom preselila v Aix, v južno Francijo, se je kljub časovno zelo okorni korespondenci, odločila, da mu bo pisala v zapor v Mehiko.

Po ločitvi sta z bratom torej ostala, seveda, pri mami. In za kratek čas celo pristala v neki komuni, kjer se je srečala s principom skupne lastnine. In tudi s tem, kako vse skupaj ni prav dobro funkcioniralo. Nato je mama za nekaj časa iz zgodbe izginila. Tu je bila babica. Čeprav je daleč od tiste, ki jo je opisoval Pavel Sanajev, tudi ne tista babica v Kristalnem kardinalu, je vseeno stroga in s principi, v katere pripovedovalka nikakor ni sodila, kot je, denimo, njen brat. K temu ni pripomoglo tudi to, da je že kot majhna punčka želela igrati nogomet. S fanti. A jo je njeno telo, ki je počasi, a brez povratka pričelo svoj pubertetniški pohod, kmalu pri tem pričelo ovirati. In nemara tudi druge.

Selitev v Francijo je prinesla marsikaj in tudi pustila veliko. Spomine nam razkrije predvsem o bivanju v nevarni kriminalni mestni četrti, o težkem vklopu v šolo, nabiranju in izgubljanju prijateljev, prvi pravi ljubezni. Odraščanje. Ko se je vrnila domov, v Ciudad de Mexico, je že mnogo bolj zrela. Obiskuje očeta v zaporu. Do potankosti natančno opiše razloge, zakaj sta se z babico na obisk v zapor odpravili z javnim prevozom. In nato, po dolgem času, pride dan, ko je dovolj stara za presaditev roženice. Mama je dolgo hranila denar za operacijo, vse premislila. A operacija je na koncu vsega postala nemogoča. In bela pega na roženici desnega očesa je postala telo, v katerem je bila naša pripovedovalka rojena. Postala je to, kar je od nekdaj bila. Na nek način je spoznala svoj krog časa, svoje videnje spremembe.

Številni posamezniki in kraji, ki so bili nekoč del moje vsakdanje krajine, so z osupljivo lahkotnostjo izginili, številni od tistih ljudi, ki ostajajo, pa so se s poudarjanjem svojih nevroz in grimas spremenili v karikature oseb, kakršne so nekoč bili.

Pri, tako se zdi, avtobiografski pripovedi je najbolj fascinanten prav tempo. Knjiga je dejansko monolog na nekaj manj kot stopetdesetih straneh. Bralec zlahka dobi občutek, da jo je pisateljica napisala v sunku. In ta sunek je izpostavil najbolj pomembne, tudi travmatske zapiske v spominu, če želite. O njih se vede dostojno. Kot odrasla, izobražena ženska, ki je zaradi njih pravzaprav prišla na terapijo. Do njih se vede objektivno. Mnogo bolj objektivno kot se je Knausgård v Mojem boju. In zaradi te objektivnosti toliko bolj v oči bodejo tiste male rdeče niti, ki se pomembno vijejo skozi celoten monolog. Prva je oče, naslednje je iskanje prijateljic. Pravih. Prav tu se, dasiravno so besede položene v usta odraščajočega dekleta, pokaže, kako natančna popisovalka karakterjev je Guadalupe Nettel. In potem so tu še žuželke. Skrivnosten odnos, ki ga je razvila do žužkov v stilu prav tako skrivnostnega miru, ki se v njej spletel okoli teh bitij. V določenem trenutku se istoveti z Gregorjem Samso.

Fantek, star kake tri leta, se je držal, kot bi ga kričanje tiste neobvladane ženske povsem zatolklo. V bran je sklonjeno glavo povlekel med dvignjena ramena kot nekdo, ki čaka, da se bo nanj zrušil strop. Nenadoma mi je bilo zelo mučno: dejansko je s telesom in vedenjem spominjal na ščurka.

V vsem tem pa prav na koncu najdemo najpomembnejšo misel, ki vsaj delno razkrije glavni motiv monologa. Nettel zatrdi, da telo, v katerega se rodimo ni isto kot telo, v katerem ta svet zapustimo. In s tem poudarja vse tisto, kar se ji je zgodilo in o čemer je pripovedovala. Telo, v katerega se rodimo nima prijateljev in nima odnosov. Nima dobrega in nima zlega. Ima le tu in tam kakšno nepravilnost, ki se jo nekaj časa trudimo odpraviti. A nato vse našteto pride, tudi odide in pride novo. Tudi našteto, popisano in povedano. Lahko tudi v takšnem terapevtskem monologu. Besede seveda zdravijo. Tudi v primeru, ko gre za zelo strukturiran monolog, ki ga beremo popolnoma dugače kot recimo Modianovo Nočno nezgodo, ki prav tako spominja na izpoved pacienta ali bolj tenkočutno, bolj emocionalno Giordanovo Črnino in srebro. Omenjeni deli sta se napajali iz iskanja oziroma bolečine. Telo, v katerem sem se rodila takšnega gibala nima. Ima pa trezno in razgledano pripovedovalko, ki zna pripovedovati zgodbo.

Telo v katerem sem se rodila nima veliko opravka s telesom. Gre za spomine, strnjene v hitro zgodbo o odraščanju dekleta v Mehiki in Franciji. Lahko je inteligentna pripoved o pestrem otroštvu, po drugi strani pa tudi ne. V njej je namreč tudi veliko povsem običajnega. A vsekakor za tistega, ki jo pripoveduje, nič preprostega. Tako je tudi v tem primeru. Tehtanje dogodkov svojega življenja in resničnost svoje zgodbe. Zanimivo branje.

✭✭✭


Obišči tudi:


Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez