Preskoči na glavno vsebino

Utopljeni detektiv: čarovnija Bachovih suit

vir slike:modrijan.si
Zaviralci branja, čeprav tudi prijetni, so vedno na delu. Zato je prekatero čtivo potrebno brati v etapah in po delčkih, brez upanja na nepretrgano in zaključeno izkušnjo, ki bi je bil deležen brez zaviralcev. To botruje tudi manj prebranemu v zadnjih tednih in seveda tudi prav tako manj zapisanemu. A nič ne de. Dobre knjige so odlične tudi po delčkih in v različno dolgih etapah. To velja tudi za Jordanovega Utopljenega detektiva. Tega srednjemetražca sem bral na treh različnih koncih Slovenije in na poti od enega do drugega. Zelo zanimiva zgodba in odlična pripoved. Spremljamo družino, ki v nekem politično razburkanem mestu skuša vsakdanje življenje združiti z običajnimi in neverjetno nevsakdanjimi pripetljaji, ki jih srečujejo. In predvsem vabijo z glasbo. Navzlic naslovu naj nas ne zavede. Vsaj ne do konca. Ne gre za kriminalko. Gre za marsikaj več.

Zgodba sledi Jonathanu, ki je s Sarah in hčer Jenny odšel iz Londona v to neimenovano mesto, v katerem žena opravlja delo arheologinje in predavateljice. Predvsem arheološka izkopavanja, pri katerem najdejo truplo deklice, med prisotnimi ne povzročajo nikakršnega veselja in zdi se, da le še prilivajo olja na ogenj že tako razburkanim razmeram v mestu.
Gre za kraj, kjer je vedno več izgredov in nasprotistoječih si razjarjenih množic, ki se z različno obarvanimi balaklavami skušajo priboriti boljši in pravilnejši jutri. Vsi opisi v knjigi takorekoč stremijo k podobi vedno bolj apokaliptičnega mesta, ki izginja in pogorišča želja, vojn in čustev, ki bodo po tej apokalipsi ostala. Ni v redu. A ti zunanji dejavniki so le spremljevalni. Glavno, kar je tudi netivo Utopljenega detektiva, se odvija bolj ali manj v družini.

Zato, sem odvrnil in dvignil polaroidno fotografijo, ker imam hčerko enakih let.
Njeni svetli lasje in upajoče oči. Deklica, o kateri nisem vedel popolnoma nič.
Zato, sem mu rekel, ker me bo sicer ta obraz preganjal na večne čase.

Jonathan ima povsem drugačno delo. Je, kot pravi, nekakšen detektiv. V tem mestu se s sodelavcema Ištvanom in Frankom ukvarja z iskanjem pogrešanih oseb. Tako so se lotili tudi iskanja že davno pogrešane Petre, za katero edino starši (ali bolje, mati) niso vrgli puške v koruzo. Petra je izginila kot majhna deklica pred desetimi leti in v resnici bi le čudež pripomogel k temu, da bi jo vendarle našli. Tega se zaveda tudi Jonathan in najbrž se rav zato zateče k starejši jasnovidki Gertrude, ki ga na nek čudaški, a vseeno pravilni način usmerja k rešitvi. Vmes pa se pričenja dogajanje, ki se zdi skoraj sanjsko, neprištevno, a ga Jordan v zgodbo vpleta tako nesumljivo naravno, da na nič v resnici niti ne pomislimo. Jonathan je namreč nekemu dekletu rešil življenje v reki, a ga je zvok njenega čela in Bachovih suit tako vabil, da sledi serija njegovih obiskov v njenem stanovanju. Privlačnost teh klicev kot tudi dekletove bivanjske ambivalence in nedorečenosti so bile premočne. Nekaj čisto preveč skrivnostnega je bilo na vsem tem, da bi se lahko uprl.

Vsemu temu sta v zaplet priskočili tudi Sarah, v kateri vedno bolj tli želja po odhodu in v kateri napetost tako zelo narašča, da je njena afera z Jonathanovim sodelavcem Frankom res le vrh ledene gore; in mala Jenny, ki ima na žalost staršev cel kup namišljenih prijateljic in ki, na vso neverjetnost situacije, prav tako sliši Bacha in je na te melodije tudi vedno bolj navezana. Kar ob vse živce spravlja, jasno, začudenega Jonathana in še toliko bolj nejevoljno Sarah. To, da med njima zelo močno škripa, dokazujejo tudi obiski pri psihiatru ali psihologu. Svetovalcu. Ni pomembno.

Zdaj sem moral biti ljubosumen na nekaj, kar je ženska, ki je bila mrtva, čutila do moškega, ki ga sploh nisem poznal. In Sarah v postelji poleg mene se je zganila in vprašala, še napol v spanju, kaj je tista sapa, ki piha, ali je kdo odprl okna, in poljubil sem jo na zadnji del glave in rekel, da jih je moral odpreti veter, in obrnil sem se in ni je bilo več, samo zavese so plahutale in zunaj je še vedno padal, usmiljeno, rahel dež.

In v to vse prej kot rožnato pokrajino nato Jonathanovo iskanje pride do cilja. Vsaj tistega, ki je jasno določen. Petro najdejo. V mrtvašnici. Zgodba bi se povsem zlahka lahko tudi zaključila. S pričakovanim izzidom. A za Jonathana zaključek še ne zgodi. V mrtvašnici namreč ne zagleda le mrtve Petre, temveč dekle, ki jo je rešil v reki, ki ga je klicala z Bachovimi suitami, ki jo je zasledoval na vajo orkestra in skozi iskanje zgodbe skrivnostnega čelista, ki je opazoval njeno stanovanje. Ki je pred kratkim postala tudi ena od hčerinih namišljenih prijateljic in ki ji pomaga k neverjetnemu napredku v glasbeni šoli. Ki ji je podarila črne bisere, točno tiste, ki jih je Jonathan kupil skrivnostnici, ki ga je klicala z Bachovimi suitami. Vsa realnost pripovedi, ki jo je Neil Jordan začrtal v melodramatični zgodbi propadajočega zakona v mestu, ki ne ponuja nikakršne rešitve, začne padati v magijo nerazložljivega, malodane absurdnega dotika poltergeistovega uroka, pred katerim mora sedaj že dodobra utopljeni detektiv pobegniti. Ali mu bo, ali mu ne bo uspelo, je več kot vredno prebrati.

Utopljeni detektiv je bil izdan v zbirki Bralec, ki je polna drobnih bralskih biserov. Bralna izkušnja te zgodbe ni nič preveč preprosta. V njej Jordan premišljeno in počasi odmerja vse elemente, ki zapletajo odnose med Jonathanom in Sarah. Knjigo preveva melanholija, ki jo z nalogo, ki se je loti, drzno sam vleče v neko absurdno brezizhodnost. Obenem pa kot glavni junak nanjo adekvatno ne odreagira, saj se kaže kot protagonist, ki je navkljub nekaterim dejanjem moralno zelo zanimiv. Ne skrbi ga toliko za hčer, ki ne odrašča v zdravem okolju in ne skrbi ga toliko za ženo, ki trpi vedno bolj, predvsem zaradi njega. Deluje kot junak, ki se je po naključju znašel v primežu fantazijske uganke, ki ga po Aličino povleče v zajčjo luknjo. Tako se vedno bolj proti koncu obenem razrešuje problem njegove družine, obenem pa ga magija Petrinega nedoločenega in neznanega duha vleče v paranojo, iz katere se malodane ne vidi več. Tu kot deus ex machina pridejo mestni izgredi, ki vzdržema naraščajo do točke, v kateri ne bo varen nihče več. In tu Jonathan reagira povsem pravilno. In za nazaj pokaže, kaj je pomembno.

Včasih ni zaključka, Jonathan.

In ob tem je tudi Sarah, navkljub očitnemu spodrsljaju, ohranila podobo ženske, ki vsekakor vodi družino in skrbi za hčer tudi takrat, ko oče nanjo malce pozabi. Tiho vpije krike, ki iščejo pozornost in skuša razumeti tudi takrat, ko stvari pošteno uidejo z vajeti. Prava interpretativna neznanka je zagotovo mala Jenny. Hči, ki je očitno v kraju, ki sta ji ga določili karieri njenih staršev; v kraju, kjer nima pravih prijateljev, s starši, ki ji odrekata še tiste, ki si jih najde sama. Kontekst, ki ga ustvarja s svojim obnašanjem vsaj spočetka v družinsko dramo vnaša močan socialni element, ki bi zlahka bralca peljal na pot moralne obsodbe staršev, ki se namesto z njo ukvarjata sama s sabo. A le spočetka. Jenny ima s prihodom Petre in njene glasbe vlogo, ki jo skozi branje lahko razumemo na vsaj dva načina: kot prehod, preko katerega Petra navezuje stik z Jonathanom ali pa preprosto kot kljuvajočo metaforo za njegovo slabo vest. Najbrž bo kdo našel tudi motiv Odiseja in siren.

Neil Jordan napisal tudi knjigo o ljubosumju, ki ga je večkrat omenil. Utopljeni detektiv je zato knjiga, ki pelje od razkola v družini k njenemu skorajšnjemu sešitju. Knjiga, ki je skozi nedoločeno prostorje alegorija sodobnega družinskega okolja, v katerem so afere in nerazumljivi klici takšnih in drugačnih Bachovih suit vsakdanje bitke, ki jih starši nemočno rešujejo, da bi držali družino skupaj, obenem pa spregledajo tudi svoje otroke. Neil Jordan je sestavil žanrsko fuzijo, ki se odlično upira predalčkanju, od bralca terja mnogo pozornosti skozi temačne sestavke melanholije, ki se sprehajajo po robu neprijetne paranoje, v vsem tem pa iz realistične pripovedi o družinski melodrami prehaja v fantastično in alegorično pripoved o tem, kaj smemo pričakovati od partnerja in česa pri tem nikakor ne smemo spregledati.

Utopljeni detektiv se bere na različne načine. Postavil bi ga med tiste, ki odlično pripovedujejo zgodbo o družini. Pravljično skrivnostno zgodbo o sodobnemu partnerstvu in družini.

✭✭✭


Obišči tudi:

Recenzijski izvod je priskrbela založba Modrijan. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez